Na stiku med Alpami in Mediteranom – kontinuiteta in prelomnice

Glavni namen projekta je sintetizirati in nadgraditi spoznanja o poselitvi Zgornjega Posočja od železne dobe do srednjega veka. Z vrednotenjem zbranih podatkov o arheoloških lokacijah in najdbah ter v povezavi s prostorskimi analizami ugotavljamo kontinuiteto in spremembe poselitvenega vzorca v 1. tisočletju pr. n. št. in 1. tisočletju n. št. Preučujemo značaj poselitve v nižinskem in visokogorskem svetu ter naravne danosti za gospodarske dejavnosti. Posebno pozornost namenjamo komunikacijam in vlogi Zgornjega Posočja v širši mreži povezav med alpskimi regijami Srednje Evrope in severnojadranskim zaledjem. Z obdelavo še neobjavljenega gradiva (Gradič pri Kobaridu, visokogorska najdišča) zmanjšujemo zaostanek v publiciranju arheoloških raziskav.

Območje raziskave

Namen in cilji raziskave

Posočje, ki leži na stičišču alpskega in mediteranskega sveta, predstavlja izjemen potencial za raziskovanje odnosa človek – narava v preteklosti. Zaradi specifičnih (ponekod ekstremnih) naravnih pogojev, velikih višinskih razlik med arheološkimi najdišči, različnih klimatskih razmer in težko prehodnega terena je velik izziv za poselitvene študije in za preverjanje modernih metod terenskih pregledov (Lidar, GIS analize). Posamezna najdišča v Posočju so že bila predmet obsežnejših znanstvenih študij (Most na Soči, Tonovcov grad pri Kobaridu), po drugi strani pa nekaj večjih izkopanih sklopov še čaka na temeljno obdelavo in objavo. Tudi odnosi med posameznimi arheološkimi najdišči in njihovim naravnim zaledjem še niso bili celovito preučeni. Bolj zgoščena poselitev se kaže v manjših kotlinah na stičiščih dolin (Most na Soči in Tolmin ter Kobarid in Bovec), po drugi strani pa se je prebivalstvo zlasti v nemirnejših časih zatekalo tudi na bolj umaknjene višje ležeče točke. Poseben fenomen predstavlja izkoriščanje visokogorja, kjer je človekova prisotnost dokumentirana od mezolitika naprej.

Poglavitni cilj projekta je izboljšati poznavanje dinamike procesov v Zgornjem Posočju od prve trajnejše poselitve v starejši železni dobi do zgodnjega srednjega veka.

1. Diahron pogled na poselitev Zgornjega Posočja v 1. tisočletju pr. n. št. in 1. tisočletju n. št.

Dinamiko in glavne značilnosti poselitve preučujemo po posameznih obdobjih na osnovi zbranih in ovrednotenih podatkov o odkritih arheoloških najdiščih ter v povezavi z njihovo geografsko lego in naravnim okoljem. Za podrobnejšo analizo so izbrana ožja območja v dolinah z ugodnejšimi življenjskimi pogoji (Most na Soči z okolico, Kobariško in Bovško), kjer ugotavljamo tudi gospodarske možnosti njihovega zaledja, vključno z visokogorskim svetom.

2. Analiza razvoja posoške skupnosti v starejši železni dobi, njene družbene strukture in obrednih praks.

Do intenzivnejše stalne naselitve v tej regiji je prišlo v starejši železni dobi, o čemer pričajo zlasti velike nekropole v Kobaridu, Tolminu in največja na Mostu na Soči, ter nekaj odkritih grobov na Bovškem. Manj znana so naselja z izjemo Mosta na Soči, ki je pomenil tedanje regionalno središče na stičišču venetskega in halštatskega kulturnega prostora. V 6. st. pr. n. št. je bilo kolonizirano tudi hribovito zaledje vse do Bohinjskega kota na Gorenjskem.

Kulturna slika mlajše železne dobe je prav tako poznana skorajda samo na podlagi nekropol, ki so nastale v bolj odmaknjenih krajih v stranskih dolinah, kamor se je naselila večina prebivalstva. Največ pokopov je znanih iz časa 1. st. pr. n. št. V materialni kulturi se zrcalijo regionalni severnojadranski vplivi in prvine srednjeevropske keltske kulture, o stikih z venetskim prostorom pa med drugim govorijo predmeti z napisi v venetski pisavi.

Raziskava je usmerjena v preučevanje dinamike razvoja, družbene strukture in specifik posoških obrednih praks v starejši železni dobi na podlagi tipo-kronoloških, statističnih in prostorskih analiz reprezentativne nekropole z več kot 6000 grobovi na Mostu na Soči, kjer so neprekinjeno pokopavali petsto let (8.–3. st. pr. n. št.), ter v odnosu do bližnjega Tolmina, ki predstavlja formativno fazo posoške železnodobne skupnosti. Preučujemo tudi odnose med regionalnim središčem na Mostu na Soči in drugimi sočasnimi nižinskimi in višinskimi najdišči ter spremembe na prehodu v mlajšo železno dobo.

3. Opredelitev pomena Kobarida in svetega mesta na Gradiču.

Teritorialna organiziranost Posočja v rimski dobi ni jasna, saj še ni dognano, ali je sodilo k mestnemu območju Forum Iulii ali Emone. Ena osrednjih naselbin je bila na Gradiču pri Kobaridu, ki še ni bila sistematično raziskana. Domneva se, da je živela neprekinjeno od starejše železne v rimsko dobo. Kultno mesto ob naselbini je bilo v rabi od konca starejše železne dobe do 4. st. n. št. Na zelo zgodnjo naselitev veteranov in drugih prišlekov iz Italije kažejo nagrobniki z Mosta na Soči, datirani najpozneje v drugo polovico 1. st. pr. n. št. Po drugi strani se vidi prevlada avtohtonega prebivalstva, za katerega je bil na začetku rimske dobe značilen poseben pogrebni ritual (biritualna grobišča, pridajanje orožja in orodja v grob). Pomembnejše naselbinsko jedro se je v rimski dobi oblikovalo tudi v Bovcu, ob poti proti prelazu Predel. Ta pot je bila v intenzivni rabi v 2. in 1. st. pr. n. št., njen pomen pa se je, kot kaže, zmanjšal po izgradnji lažje, čeprav daljše poti po Kanalski dolini.

Eden od ciljev raziskave je ugotoviti kronološke faze in kontinuiteto naselbine na Gradiču, vlogo tamkajšnjega svetišča v regiji in njegov občasni nadregionalni pomen ter naravo kulta in razvoj rituala. Preveriti želimo predpostavko o kultu lokalnega pomena v starejši železni dobi (od konca starejše železne dobe dalje), ki v 1. st. pr. n. št. preide v nadregionalno versko središče ter se v cesarskem obdobju znova temeljito preoblikuje in omeji na lokalno skupnost. V gradivu, ki ima oddaljen izvor, se zrcalijo povezave z venetskim prostorom in Italijo na eni strani ter z Noriškim kraljestvom in pozneje provinco Norik na drugi.

4. Preučitev sprememb poselitvene strukture na začetku pozne antike in ožje okolice centralne naselbine na Tonovcovem gradu pri Kobaridu.

Obdobje propada rimskega imperija se najbolje izraža v spremembi poselitvene slike s premikom iz nižin v višinske utrjene naselbine. Videti je, da je vnovič na pomenu pridobila pot po dolinah Nadiže in Soče ter preko prelaza Predel v Norik, ki je bila ena od važnejših vpadnic v Italijo.

Prva intenzivnejša poselitev višinskih, lažje branljivih lokacij sodi v drugo polovico 4. st., ko so naselbine v dolinah še živele, po sredini 5. st. pa so popolnoma opustele. A način in natančna kronologija premika iz pretežno nižinskih rimskih naselij na višje točke in vnovič v nižine v času zgodnjega srednjega veka nista povsem jasna.

Najbolje raziskana je utrjena naselbina na Tonovcovem gradu pri Kobaridu, kjer je prva poselitvena faza (druga polovica 4./prva polovica 5. st. n. št.) povezana z nadzorom ceste po dolini Soče; v tem času je bila tukaj verjetno nastanjena manjša vojaška posadka. V drugi fazi (konec 5. in 6. st.) je s tremi raziskanimi in eno domnevno cerkvijo predstavljala predvsem cerkveno in upravno središče širšega območja. Vendar odnos Tonovcovega gradu do drugih višinskih postojank (Gradec pri Logjeh, Gradec pri Drežnici, Sveta Helena) ni povsem jasen, prav tako ne komunikacije med njimi, pa tudi grobišč iz tega časa ne poznamo.

Na Tonovcovem gradu poskušamo z nedestruktivnimi metodami odkriti pripadajočo nekropolo in območja gospodarskih dejavnosti izven obzidja (npr. železarske in lončarske peči). Preučujemo odnose med tem regionalnim verskim in upravnim središčem in perifernimi naselbinami.

Propad zadnje antične poselitve v Posočju predvidevamo na začetku oz. v prvi polovici 7. st., potem pa je slika skoraj 200 let nejasna. V zgodnji srednji vek sodi grob, vkopan v ruševino poznoantične cerkve na Tonovcovem gradu, ter še nekaj pokopov in raztresenih najdb v neposredni bližini. V 9. in 10. st. se pojavijo grobišča ob cerkvah (npr. Sv. Urh v Tolminu), medtem ko pripadajoče naselbine še niso bile ugotovljene. Z analizo zgodnjesrednjeveških ostankov poskušamo izboljšati poznavanje poselitvene slike Zgornjega Posočja v poantičnem času.

5. Raziskovanje visokogorja in gospodarskih razlogov za prisotnost človeka ter prilagoditve na ekstremne življenjske okoliščine.

Visokogorska najdišča lahko od bronaste dobe dalje povezujemo s prvimi oblikami transhumance. Lokacije naselbinskih najdb in sledovi dnevnih kopov v hribovitem zaledju pa kažejo na izkoriščanje železove rude od železne dobe naprej. Po znanih podatkih je število naselbinskih točk v visokogorju močno naraslo v antični dobi, kar bi lahko pripisali intenzivnejšemu gospodarskemu izkoriščanju. Nekaj najdb zgodnjesrednjeveške lončenine pa bi govorilo o neprekinjenem gospodarskem izkoriščanjem visokogorja tudi v zgodnjem srednjem veku. Ob tem ostaja odprto vprašanje začetka pravega planšarskega gospodarstva (visoki srednji vek ali prej).

Z raziskavami želimo ugotoviti intenziteto izrabe visokogorja v posameznih obdobjih, značaj najdišč in prehod v pravo planšarsko gospodarstvo ter vlogo rudarjenja.

6. Implementacija modernih metod arheološke topografije in diseminacija rezultatov.

Za odkrivanje in prepoznavanje arheoloških znakov v pokrajini uporabljamo moderne metode daljinskega zaznavanja (lidar) in geofizikalne prospekcije, za prostorske analize pa GIS orodja ter lastne podatke in prostorske podatke iz javnih evidenc. Z novimi in natančnejšimi podatki dopolnjujemo prosto dostopno spletno zbirko arheoloških najdišč Slovenije (ARKAS). Namen je objaviti znanstveno monografijo o kultnem mestu na Gradiču pri Kobaridu in druge rezultate projekta v znanstvenem tisku ter na ta način prispevati k boljšemu poznavanju te regije v domači in mednarodni strokovni javnosti.

Projektna skupina

Izvajanje projekta poteka po fazah in posameznih delovnih sklopih. Sodelujejo specialisti iz dveh raziskovalno-izobraževalnih organizacij, ki raziskave izvajajo samostojno ali skupaj:

1. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU

Jana Horvat (arheološke raziskave rimske dobe in visokogorskih najdišč)
Zvezdana Modrijan (arheološke raziskave pozne antike in zgodnjega srednjega veka)
Marjeta Šašel Kos (epigrafski in antični literarni viri)
Benjamin Štular (prostorske analize in obdelava podatkov lidarskih posnetkov)
Snežana Tecco Hvala (arheološke raziskave železne dobe in prostorske analize)
Lucija Lavrenčič (spletna zbirka arheoloških najdišč ARKAS in arheološke raziskave visokogorskih najdišč)

2. Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Tina Milavec (arheološke raziskave pozne antike in zgodnjega srednjega veka)
Branko Mušič (geofizikalne raziskave)

Na vrh