Arheobotanika

 

Arheobotanika: Stran za študente in arheologe na terenu | Raziskovalna dejavnost | Raziskovalna oprema | Referenčna zbirka | Spletne povezave

V raziskovalni skupini za arheobotaniko se ukvarjamo s preučevanjem rastlinskih makroostankov z arheoloških najdišč, večjih od 0,355 mm. Najpogostejše najdbe makrorastlinskih arheoostankov so: moker les in oglje, zogleneli ali z vodo prepojeni plodovi in semena ter pleve žit.

V z vodo prepojenih arheoloških sedimentih se lahko ohranijo tudi nezogleneli ostanki ostalih vegetativnih rastlinskih delov, kot so stebelca, lističi, iglice, koreninice in steljke mahov. Vse to je lahko predmet raziskav v arheobotaniki.

Posebnega pomena v arheobotaniki predstavljajo tudi najdbe koprolitov oz. iztrebkov domačih živali. Njihova analiza poda informacijo o krmnih navadah in posredno tudi o okoljski vegetaciji, kjer so se živali pasle.

Osnovni namen arheobotaničnih raziskav je podati informacijo o prehranskih navadah preteklih ljudstev na raziskovanem območju. Ugotavljamo, kakšno je bilo tedanje gospodarstvo (ekonomija naselbine), torej razmerje med nabiralništvom in poljedelstvom, ter katere kulturne rastline so bile v določenem obdobju v pretežno gojene.


Ječmen; lan; pšenica

Poleg informacije o prehrani / krmi ter pojavnosti določenih kulturnih rastlin na določenem območju, pa arheobotanične raziskave, še posebno na mokrotnih najdiščih, pomembno prispevajo tudi k vedenju o okoliški vegetaciji tedanjega časa.

Najdbe organskih (pretežno rastlinskih) ostankov kopenskih organizmov z arheoloških najdišč so zelo primeren objekt za datiranje kulturne plasti z metodo radioaktivnega izotopa 14C.

Posebna veda znotraj arheobotanike je dendrokronologija, ki se ukvarja s preučevanjem zgodovinskega in arheološkega lesa. Glavni cilj je raziskati širine branik v lesu, na podlagi katerih lahko les na leto natančno datiramo. Sekundarne raziskave v dendrokronologiji lahko razložijo tudi klimatska dogajanja v preteklosti.