Mitska krajina kot vir znanj o urejanju prostora

Za moderno dobo je značilna množica hiperspecializacij, medtem ko so ljudje v preteklosti obravnavali svet in sebe v njem celostno. Prednost njihovega holističnega življenja je bila v vzdrževanju sposobnosti trajnostnega razvoja. Prav to je točka, kjer je moderna civilizacija zatajila, zato se srečujemo s katastrofalnimi spremembami v svojem življenjskem okolju. Projekt raziskuje, kakšne so bile modrosti naših prednikov in kaj se iz njih lahko naučimo za sedanjo rabo.

Cilj projekta je proučiti nekatera stara načela urejanja prostora v kontekstu tedanje ideologije in družbe, pokazati njihovo topografsko materializacijo ter razviti nove analitične metode. Naloga je izrazito interdisciplinarna saj gradi na dveh vrstah virov. Na ustnem iročilu, ki ga raziskuje etnologija in na topografskih situacijah, ki jih raziskuje arheologija. Idejno izhodišče za nekdanje "urbanistične" rešitve v predmoderni družbi je bila tako imenovana mitska krajina, ki jo lahko razumemo tudi kot prostorske ideograme, ki so materializirali tedanje holistično razumevanje sveta.

Načrt miril

Dosedanje raziskave kažejo, da so v prostoru Kvarnerja in Dalmacije nekatere topografsko dobro ohranjene strukture starodavne mitske krajine. Z njimi so povezana ljudska izročila, ki so ponekod še povsem živa. Mednje spada fenomen tako imenovanih miril, pokopališč duš, ki so se ohranila na južnem Velebitu. Pričakovani rezultati so mnogovrstni. Na metodološki ravni pričakujemo razvoj metode etnoarheoloških raziskav. Iz te naj bi izšle nove interpretacije starih pravil urejanja prostora, kar je mogoče sestaviti v prostorsko zgodovino dolgih dob. Ta omogoča opazovanje vzročnih posledic človekovih posegov v prostor in s tem poglablja naše znanje o trajnostnem gospodarjenju s prostorom.

Starigrad, mirila Opuvani dolac