Osnovni podatki
23. april 2013 ob 11:00 do 23. april 2013 ob 20:00
dvorana Zemljepisnega muzeja (Gosposka 16, Ljubljana)

Organizator
Inštitut za arheologijo
Fakulteta za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici
Opis

O srednjelatenskem grobišču pri Zvonimirovu in o latenski kulturi na severnem Hrvaškem

Predavanji dr. Marka Dizdarja iz Zagreba

Fakulteta za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici vabi na predavanji v okviru doktorskega študijskega programa Primerjalni študij idej in kultur, ki ju bo imel dr. Marko Dizdar, višji znanstveni sodelavec Inštituta za arheologijo v Zagrebu, v torek, 23. aprila 2013, v dvorani Zemljepisnega muzeja na Gosposki ulici 16 v Ljubljani.

Ob 11. uri:
Srednjolatensko groblje Zvonimirovo-Veliko polje u srednjoj Podravini – rezultati istraživanja 1993-2012

Ob 18. uri:
Latenska kultura na prostoru sjeverne Hrvatske – nalazišta, materijalna ostavština, kronologija

***

Srednjelatensko grobišče Zvonimirovo - Veliko polje

Grobišče na Velikem polju pri Zvonimirovu je največje raziskano latensko grobišče na severnem Hrvaškem. Pri izkopavanjih od leta 1993 do leta 2012 so našli že 99 planih žganih grobov. Na delu grobišča so nad latenskimi dobili tudi okostne grobove belobrdske kulture iz 11. stoletja.

Zvonimirovo leži pri Suhopolju v Podravini, na vzhodni meji Tavriskov. Grobišče je posebno pomembno zato, ker grobovi sodijo v stopnjo LT C2 podobno kot skoraj vsi grobovi iz Slatine v Rožni Dolini blizu Celja. Na območju Skordiskov v hrvaško-srbskem Podonavju so grobovi iz tega časa nasprotno zelo redki.


Bronasti ženski fibuli vrste Zvonimirovo iz Brstja pri Ptuju in iz Zohora na Slovaškem.

Razen sežganih kosti pokojnikov so bili najdeni številni raznovrstni grobni pridatki: v moških predvsem orožje (meči v nožnicah, sulične osti, ščitne grbe in ročaji), fibule, pasne garniture, pribor (sekači, britve, pincete, brusi) in keramične posode, v ženskih pa nakit (steklene zapestnice in pasovi), fibule, vretenca in keramične posode.

Medtem ko imajo moški grobovi obročaste pasne garniture, ki so v stopnji LT C2 zamenjale prejšnje ploščate verižne pasove, so v ženskih grobovih železni verižni pasovi iz zvitih členov ali bronasti sklepanci. Pogosti keramični obliki sta na primer kantaros, ki ima lahko žigosan okras, in bikoničen lonec s stopničasto razčlenjenim ramenom.


Kantaros z značilnim keltskim žigosanim okrasom iz Zvonimirova.

Odkriti so bili tudi grobovi z več pokopi. Marko Dizdar je po Zvonimirovu imenoval posebno vrsto ženskih železnih verižnih pasov, pri katerih sta daljši in krajši del povezana s trakasto spojko, in bogato okrašene bronaste fibule, za katere se je dolgo časa mislilo, da so viniške, zdaj pa je jasno, da so tavriskijske. Značilne so za žensko nošo stopnje LT C2 tako kot fibule vrste Valična vas in fibule različice Gemeinlebarn vrste Mötschwil. Vrsti Zvonimirovo pripada znana bronasta fibula iz Brstja pri Ptuju. O njihovi priljubljenosti priča dejstvo, da so bile razen v Zvonimirovu in v Sloveniji najdene tudi v Avstriji (v Celovcu, na Štalenski gori in v Gradcu), na Slovaškem (Zohor) in celo v Bakru v Hrvaškem primorju.


Trodelni ženski verižni pas vrste Zvonimirovo iz groba LT 6 v Zvonimirovu.

Izbrana literatura:

Latenska kultura na območju severne Hrvaške

Drugo polovico zadnjega predkrščanskega tisočletja je s svojo prepoznavno dediščino zaznamovala latenska kultura kot materialni izraz številnih keltskih skupnosti. V drugi polovici 4. stoletja pr. n. št. so keltske skupnosti poselile tudi območje severne Hrvaške, s čimer se je tu začela mlajša železna doba. Na podlagi antičnih pisnih virov in zbranih najdb je znano, da so v vzhodni Slavoniji in v zahodnem Sremu prebivali Skordiski, naseljeni tudi vzhodno od tod, medtem ko so severozahodno Hrvaško poselili Tavriski. Ta prostor je bil vzhodni rob njihovega poselitvenega območja.

V etničnem sestavu obeh keltskih skupnosti so bile tudi različne panonske skupnosti. Najbolj znani so Brevki v srednji Posavini in Andizeti v spodnji Podravini. S keltsko naselitvijo so se razen novih oblik orožja in opreme, orodja in nakita pojavila tudi nova, dotlej neznana tehnološka znanja, ki so v precejšnji meri izboljšala vsakodnevno življenje prebivalcev južne Panonije.

Skordiski in Tavriski so svoje umrle sežigali z osebnimi predmeti. V grobove so poleg sežganih kosti in teh predmetov polagali tudi hrano in pijačo kot popotnico. Najpomembnejšo vlogo so imeli bojevniki, v grobovih katerih so bili najdeni meči v nožnicah, sekači, sulične osti in ščitne grbe. V ženskih grobovih so deli noše, kot so pasovi, fibule in nakit, ki so doživljali pogoste modne in slogovne spremembe.

Skordiski so nadzirali jugovzhodni del Panonske nižine s središčem politične in gospodarske moči v Sremu. Njihova zahodna meja je bila po Pliniju mons Claudius, cuius in fronte Scordisci, in tergo Taurisci. Mons Claudius enačimo z verigo slavonskih hribov, ki predstavlja jasno zemljepisno razmejitev med osrednjo in vzhodno Hrvaško. Številne primerke orožja, delov noše in nakita so našli v Dalju, Osijeku, Sotinu, Vukovarju in Vinkovcih. Največje doslej raziskano grobišče je bilo na Zelenem polju v Osijeku. Na njem izstopa bronast sklepanec s kavljem v obliki konjske glavice, ki je okrašen z rdečim emajlom. Za preučevanje orožja so izjemno pomembne najdbe iz Batine (železna čelada, meč v okrašeni nožnici, ščitna grba in sulična ost).


Poznolatenska čelada vrste Novo mesto iz Save pri Stari Gradiški.

Skordiski so spletli zapleteno poselitveno mrežo, ki je vključevala naselja, utrjena z zemljenimi nasipi in jarki, t. i. odprta naselja in posestva. Utrjena naselja, kot so Dirov brijeg v Vinkovcih, Gradina v Privlaki in Gradina v Oroliku, Damića gradina v Starih Mikanovcih, Paljevina v Donji Bebrini, Donji grad v Osijeku, Sotin in Ilok, so bila njihova politična, verska in delavniška središča.

Območje severozahodne Hrvaške pa je bilo pod prevlado plemenske skupnosti Tavriskov, o čemer pričajo najdbe iz Malunja in iz Vojakovca ter veliko grobišče v Zvonimirovu. To potrjujejo tudi raziskave nižinskih naselij v okolici Varaždina, Koprivnice in Virovitice in višinskih naselij na Gornjem gradu v Zagrebu in na Kuzelinu pri Sesvetah. Veliko naselje na Pogorelcu v Sisku je bilo pomembno gospodarsko središče ob komunikaciji, ki je povezovala severno Italijo in jugovzhodnoalpsko območje s Podonavjem.


Bronasta okvirasta spona konjske oprave iz poznolatenskega svetišča na območju Vojašnice v Osijeku.

Po osvojitvi Segestike leta 35 pr. n. št. in po panonski vojni od 12 do 9 pr. n. št. se je rimsko osvajanje južne Panonije končalo. Na mestu prejšnjih pomembnih naselij Skordiskov so nastala rimska mesta (Mursa, Cibalae) in vojaški tabori ob Donavi (Teutoburgium, Cornacum, Cuccium). Po drugi strani pa tristo let trajajoča keltizacija ni uničila identitete panonskih skupnosti, o čemer priča Batonov upor. Po njegovi zadušitvi je bila v južni Panoniji vzpostavljena trdna rimska oblast in začela se je močna romanizacija z ustanavljanjem vojaških postojank in naseljevanjem novega prebivalstva.

Izbrana literatura:

Predstavitev predavatelja

Dr. Marko Dizdar se je rodil leta 1971 v Vinkovcih v Slavoniji. Iz arheologije je diplomiral v Zagrebu. Leta 2000 je postal mladi raziskovalec na tamkajšnjem Inštitutu za arheologijo in leta 2004 na Univerzi v Zagrebu uspešno zagovarjal disertacijo z naslovom Latenska kultura na območju osrednje Hrvaške. Zdaj je ravnatelj Inštituta za arheologijo in glavni raziskovalec mlajše železne dobe na Hrvaškem.

Od leta 2005 dalje vodi vsakoletna načrtna izkopavanja srednjelatenskega grobišča v Zvonimirovu v Podravini, ki velja za eno od najvzhodnejših najdišč Tavriskov, vodil pa je tudi več zaščitnih raziskovanj prazgodovinskih naselbin in poskusna izkopavanja v Malem Bilaču in Vinkovcih v Slavoniji.


Dr. Marko Dizdar med izkopavanji v Zvonimirovu.

Od leta 2007 je vodil znanstveni projekt Razvoj in gibljivost protozgodovinskih skupnosti na ozemlju celinske Hrvaške.

Doslej je objavil eno knjigo (Latenska naselja na vinkovačkom području, Zagreb 2001) in veliko znanstvenih člankov predvsem v zagrebških revijah Prilozi Instituta za arheologiju, Opuscula Archaeologica in Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu ter v različnih zbornikih. S predavanji je sodeloval na mnogih znanstvenih sestankih na Hrvaškem in v tujini (v Nemčiji, Belgiji, Avstriji, Italiji, Sloveniji, Veliki Britaniji in na Poljskem). V njih je predstavil izsledke raziskovanj železne dobe in železnodobne najdbe z območja celinske Hrvaške ter proces romanizacije južne Panonije. V zborniku The Eastern Celts (Koper, Beograd 2011) je objavil izčrpen pregled latenske kulture na osrednjem Hrvaškem.

Od leta 2008 sodeluje kot mentor pri doktorskem študiju arheologije na Univerzi v Zagrebu, od leta 2012 pa tam pri diplomskem študiju prazgodovine predava predmet Latenska kultura na Hrvaškem.

Od leta 2002 do 2007 je bil izvršni urednik revije Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu, od leta 2012 pa je njen glavni urednik. Leta 2013 je postal član uredniškega odbora Arheološkega vestnika.

Bibliografija