V knjigi je predstavljeno eno od najpomembnejših in največjih poznoantičnih najdišč v vzhodnoalpskem prostoru. Dveletna zaščitna izkopavanja so osvetlila izgled gosto poseljene naselbine, ki je bila morda le z manjšimi presledki poseljena vse od 4. do 9. stoletja n. š. Sedem delno uničenih lesenih hiš, v celoti ohranjen zidan kultni objekt in del poznoantičnega otroškega grobišča omogočajo ob upoštevanju starejših najdb zanesljivo rekonstrukcijo življenja v naselbini. Del stanovanjskih stavb na Tinju je mogoče pripisati času 7.–9. stoletja. Raziskave na Tinju so zato v veliki meri načele osrednji problem slovenske etnogeneze: stik romaniziranega staroselskega prebivalstva s priseljenimi Slovani.

Med drobnim gradivom prevladuje groba keramika, ki je zato v knjigi podrobneje predstavljena. V komparativno analizo je bilo pritegnjeno gradivo vseh pomembnejših poznoantičnih naselbin iz vzhodnoalpskega območja in predstavlja tako uvod v študij tega najpogosteje najdenega in zelo izpovednega gradiva. Tinje nad Loko pri Žusmu se s prikazanimi izsledki potrjuje kot arheološko najdišče najvišje kategorije, ki je ključnega pomena za razumevanje etnogeneze Slovencev.