Leta 1997 je Inštitut za arheologijo dočakal polstoletnico svojega obstoja. Avtor v dvojezični knjižici prikazuje razvoj inštituta kot celote, predvsem z vidika področij dela, organizacije in vodenja. Ker življenje inštituta ne lebdi v praznem prostoru, je zelo na skopo prikazan tudi splošni okvir, v katerem inštitut živi. Pri tem je bilo nemogoče opazovati, kakšen odmev imajo splošne spremembe v posamičnem okolju. V dodatku, ki sta ga pripravila Mateja Belak in Primož Pavlin, je osvetljen tisti del inštitutske dejavnosti, ki je morda najbolj viden: izkopavanja in izdajateljsko dejavnost. Knjižica pomaga pri spoznavanju zgodovine arheologije v Sloveniji ter odslikava načine upravljanja znanosti v tem prostoru. Pokaže pa tudi, da ni bilo vse slabo, kar je socializem prinesel Slovencem.